Avtonomni avtomobil na prvi pogled deluje skoraj neopazno: vozilo se premika, potniki pa sedijo brez rok na volanu. Njegov pravi luksuz ni usnje, temveč sposobnost, da v delčku sekunde združi veliko različnih podatkov in iz njih pripravi naslednjo varno potezo.
Waymo pojasnjuje, da njegov sistem uporablja lidar, kamere in radar. Lidar z laserskimi impulzi izdela tridimenzionalno sliko okolice. Kamere pomagajo prepoznavati prometne luči, znake in predmete, radar pa meri razdaljo ter hitrost in je uporaben tudi v dežju, megli ali snegu. Računalnik podatke združi, prepozna udeležence v prometu in načrtuje pot.
Najpomembnejša razlika je v odgovornosti
Sistem za pomoč vozniku ni enak avtomobilu, ki vožnjo opravi sam. Ameriška agencija NHTSA pri drugi stopnji zahteva, da voznik ves čas spremlja dogajanje. Pri četrti stopnji sistem prevzame vožnjo, vendar le na omejenem območju in pod določenimi pogoji. Peta stopnja bi pomenila univerzalno delovanje na vseh cestah in v vseh razmerah; takšna tehnologija za nakup še ni na voljo.
Zato je pri vsaki bleščeči predstavitvi smiselno zastaviti tri vprašanja: kdo dejansko nadzoruje vožnjo, na katerem območju sistem deluje in kaj se zgodi ob okvari ali nepredvideni situaciji. Beseda »avtonomen« sama po sebi ne odgovori na nobeno od njih.
Prihodnost mobilnosti bo verjetno tišja in udobnejša, vendar tudi strogo določena z zemljevidi, dovoljenji in preverjanjem varnosti. Najbolj napreden avtomobil zato ni nujno tisti brez volana, temveč tisti, ki zelo jasno pove, kje so njegove meje.
Viri: Waymo: kako deluje Waymo Driver · NHTSA: stopnje avtomatizirane vožnje. Tematski prispevek BBT, ne poročilo o današnjem dogodku.